Na začetku 21. stoletja se je industrializacija senzorjev nivoja tekočin še vedno soočala s precejšnjimi izzivi. Poročajo, da ima moja država že več kot 1700 podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in raziskavami in razvojem senzorjev nivoja tekočine, z letno proizvodnjo, ki presega 2,4 milijarde enot. Izdelki senzorjev nivoja tekočine obsegajo 10 glavnih kategorij, 42 podkategorij in več kot 6000 vrst, kar kaže pozitiven trend razvoja. Vendar imajo podjetja s-tujimi naložbami pomembno prednost, saj predstavljajo 67 % trga, zlasti tista iz Japonske, Združenih držav, Južne Koreje in Nemčije. Državna{14}}podjetja in domača podjetja predstavljajo le 33 %.
Med domačimi in tujimi podjetji obstaja velika razlika v splošni moči; domača podjetja so manjša, trpijo zaradi pomanjkanja talentov in imajo šibke zmogljivosti za raziskave in razvoj, zaradi česar težko konkurirajo tujim podjetjem.
Še pomembneje je, da je tehnologija domačega senzorja nivoja tekočine šibka, predvsem v naslednjih treh vidikih:
Prvič, primanjkuje osnovnih tehnologij in osnovnih zmogljivosti. Jedrni čipi so močno odvisni od uvoza, domača podjetja pa znatno zaostajajo za tujimi podjetji pri visoki-natančnosti, visoki-analizi občutljivosti, analizi komponent in vrhunskih-uporabah za specializirane aplikacije.
Drugič, manjkajo enotni standardi in neodvisne pravice intelektualne lastnine pri oblikovanju, zanesljivosti in embalaži. Preboji in preverjanje industrializacije še niso bili doseženi pri tehnologijah, kot so vmesniki, globoko jedkanje, visoko-temperaturni ohmski kontakti, visoko-zanesljivo pakiranje MEMS, hitro testiranje in visoko-simulacija zvestobe.
Tretjič, paleta izdelkov, specifikacije in serije še niso dovolj celoviti, še vedno pa obstajajo pomembne razlike v tehničnih kazalnikih, kot so natančnost merjenja, temperaturne značilnosti, odzivni čas, stabilnost in zanesljivost. Zato morajo kitajska podjetja za merjenje nivoja s plovcem še dolgo pot.
